Farna cerkev sv. Petra stoji na platoju, ki je s treh strani obdan z obzidjem in predstavlja ostanek nekoč utrjenega tabora. Prvič se omenja leta 1275 kot s.Petrus prope Chonsperch (Zahn, Ortsnamenbuch). Fara, ki se je torej imenovala sv. Peter pod Kunšperkom, tedaj ni bila samostojna, ampak vikariat prafare Pilštanj pri Kozjem, kjer je bilo v 10. stoletju središče fevdalnih posesti savinjskega krajišnika Engelberta, Heminega očeta. Ker so bile močne fevdalne postojanke v tem zgodnjem obdobju tudi žarišča krščanstva, ki dotlej še vedno ni moglo do kraja izkoreniniti globoko zasidranih poganskih verskih predstav, je tudi po tej strani podprta sodba o visoki starosti šempetrske cerkve.
Zgodovinski viri le skopo poročajo o cerkvi. Iz njih izvemo, da je bil šempetrski vikariat obenem s pilštanjsko prafaro v srednjem veku inkorporiran gornjegrajskemu samostanu, leta 1461 pa dodeljen na novoustanovljeni ljubljanski škofiji. Strassburški vizitacijski protokol iz leta 1545 to izrecno potrjuje, omenja pa, da je imela odvetništvo nad to faro kunšperska gospoščina.
Na pragu 19. stoletja je bila cerkev že v tako slabem stanju, da so morali leta 1816 odnesti iz nje cerkveno posodje in paramente; leta 1831 so jo po okrožnem nalogu celo zaprli, kot zasilno kapelo pa so začasno uredili mrtvašnico. Šele leta 1835 so jo toliko popravili, da so jo spet lahko uporabljali. Poleti 1836 je med mašo treščilo vanjo. Strela je razdejala ležišča zvonov, ubila dva otroka, druge pa pometala po tleh in omamila. V letih 1837/38 so cerkev preslikali. Slikar je na stropu Marijine kapele naslikal hudiča, ki vleče Luthra in njegovo Katrico v pekel. To slikarijo so pozneje prebelili.
Freske, ki so jih poleti 1970 odkrili v prezbiteriju, predvsem pa arheološke raziskave spomladi 1971 so potrdile oceno o izredni starosti stavbe.
Najstarejša sestavine današnje cerkve je njena ladja, ki izvira še iz dobe predromanike. Ko so leta 1969 na cerkveni zunanjščini obnavljali omet, so izluščili ogelnike iz peščenjaka, izklesane v obliki plošč. Vzidani so izrazito nekonstruktivno, kar je značilno za arhitekturo predromanske in zgodnjeromanske dobe. Takratna ladja je bila nižja od današnje in je imela pravokoten prezbiterij, ki smo ga v temeljih ugotovili ob sondiranju pod današnjim tlakom.
Takšna je ostala cerkev vse do 14. ali 15. stoletja, ko so jo za približno 2m povišali in znotraj rebrasto obokali, podrli stari pravokotni kor in namesto njega pozidali tristrano sklenjeni prezbiterij. Leta 1654 je cerkev dobila zvonik (letnica na talnem zidcu), v baročni dobi pa so ladjo še enkrat povišali, zamenjali njen gotski obok z baročnim in ji prizidali obe kapeli. Takšna je v poglavitnih potezah pričakala naš čas.
Današnja župnijska cerkev sv. Petra ima kratko podolgovato ladjo, h kateri se na vzhodni strani prislanja prezbiterij z gotskimi okni v sklepu in neogotskima oknoma na južni strani. Na zahodu je k stavbi prizidan zvonik z baročno kapo, na severu in jugu pa po ena tristransko sklenjena kapela. V vogal med prezbiterijem in severno kapelo se je stisnila zakristija. Na zunaj stavba ne kaže očitnih sledov častitljive starosti. V ladjo stopimo skozi polkrožen kamnit portal v zvonici, ki ima vrh temena vklesano letnico 1668. Njeno notranjščino prekrivajo trije križni oboki, na zahodni strani pa ima zidano pevsko emporo, ki sloni na štirih okroglih stebričih. Ob njej sta prav tako križno obokani kapeli.
Arhitekturno in umetnostno najpomembnejši prostor v cerkvi je prezbiterij. Prekriva ga rebrast obok zvezdastega tipa, ki raste ob stikih s slavolokom iz dveh konzol, sicer pa iz okroglih služnikov, ki počivajo na oktogonalnih bazah. Kjer služniki prehajajo v nastavke reber, so kapiteli delno prekriti z reliefnim listovjem. Rebra so obojestransko žlebljena in se stikajo v dveh sklepnikih. Na enem izmed njih je upodobljena bradata moška maska, na drugem roža z dvojnim listnim vencem. Večji del prezbiterija prekrivajo freske. Poslikani so vrhnji deli severne stene in sklepnih stranic, predvsem pa ves obok. Kompozicija v vrhnjem delu prve pole severne stene je zaradi pozneje prebitega okna v prizidani žagrad nad zakristijo le fragmentarno ohranjena in je zato težko razbrati njeno vsebino. Spodnji del freske je povsem uničen, vrh podločja pa sta naslikana Kristus in sv. Peter. Kristus drži v desnici palico, z levico pa blagoslavlja. Peter, ki se obrača proti njemu, drži v desnici srp. Ob straneh so naslikane arhitekture. Nad gradom na levi z mogočnim nezastrešenim stolpom plava angel, oblečen v dolgo belo tuniko. V drugi poli je naslikan evharistični Kristus kot mistični simbol.Postavljen je v središču kompozicije in frontalno obrnjen proti gledalcu. Glavo, ki jo obkroža nimb, ima lahno nagnjeno, roki pa razprostrti. Ogrnjen je v rdeč, belo podložen plašč, tako da razkriva desno, prebodeno stran. Iz odprtih ran na rokah, nogah in prsih mu lije kri v kelih, ki stoji ob njem na tleh. Iz desnice mu raste vinska trta, simbol njegove krvi, iz levice pa pšenično klasje, simbol njegovega telesa. Na desni strani slike je spodnji del draperije neke klečeče figure, najbrž Marije, katere zgornji del je uničen. Kristus in Marija sta postavljena pred patroniran zastor, nad zastorom pa je nevtralno, a tudi patronirano ozadje. Kompozicijo obroblja bordura, sestavljena iz raznobarvnih črt in patrona. Pod sliko je v dveh vrstah napis v gotski minuskuli, ki še ni do kraja razvozlan.
V zgornjem delu severovzhodne stranice prezbiterijevega sklepa je prizor z Oljske gore. Na sredi je Kristus, ogrnjen v vijoličast plašč, ki je pokleknil in povzdignil roke k molitvi. Pred njim je na shematičnem kopastem griču kelih, nad njim plava v oblakih angel. Levo od Kristusa je skupina treh apostolov; zadremali so in si podprli glave z rokami. V ozadju na levi je jeruzalemsko mestno obzidje, na sredi pa grad s stolpi, od koder Judež že pelje biriče. V desnem spodnjem kotu je cerkev z dvema zvonikoma.
V trikotnih vrhovih sten prezbiterijevega sklepa so upodobljeni značilni krščanski motivi: pelikan z mladiči, Veronikin prt in Jagnje božje. Vzhodno in jugovzhodno steno izpolnjujeta gotski okni, ki imata še originalna ostenja, nimata pa več prvotnega krogovičja.
Najimenitnejši je obok. Njegovo osrednje rombasto polje zavzema Kristus – vladar, ki sedi na mavrici sredi mandorle. Obrnjen je proti gledalcu, čez ramena ima ogrnjen rdeč plašč, ki mu pada prek kolen v gostih, ostro zalomljenih gubah, izpod plašča pa vzdiguje roke k sodbi. V ustih drži po besedah Janezovega Razodetja na eni strani lilijo, na drugi meč – simbola za plačilo izvoljenim in kazen izgubljenim ob poslednji sodbi. V rombastih poljih, ki so se pahljačasto razvrstila naokoli, so angeli ter v skrajnih vzhodnih poljih apostola Peter in Pavel v polprofilu, obrnjena drug proti drugemu. Oblečena sta v dolgi beli, nizko prepasani tuniki ter ogrnjena s širokima, pod vratom spetima plaščema, sta bosonoga, v rokah pa držita svoje atribute: Pavel meč, Peter ključe in knjigo. Angeli v rombastih poljih sklepne pole prezbiterija nosijo orodja Kristusovega mučenja. Med njimi je angel Mihael, ki edini stoji, obut v škornje, oblečen pa v belo obleko, ki mu sega pod kolena. Vrat mu ovija štola, ki se na prsih križa, nato pa pada ob obleki navzdol. V levici drži tehtnico z dobro in grešno dušo v skodelicah. Angeli z orodji mučenja so oblečeni v svetle, ob pasu spodvihane tunike, ki se jim ob nogah v slikovitih gubah razprostirajo po tleh. Ob angelu, ki z obema rokama oklepa križ in ob katerem sta naslikana sulica in palica z gobo, sta druga angela upodobljena tako, da držita orodji mučenja – palico in z vrvjo oviti steber – samo z levico, medtem ko z iztegnjenima kazalcema desnice kažeta na orodji in tako še posebej poudarjata njun pomen.
V prvi obočni poli prezbiterija, kjer se sistem rebrovja veže na tradicionalno križno zasnovo, obogateno z nekaj dodatnimi rebri, so v stranskih kapah razvrščeni bik, lev, angel in orel z napisnimi trakovi v rokah, apokaliptični simboli evangelistov Luke, Marka, Janeza in Mateja. Druga polja v poli prekriva dekorativno vitičje, obogateno s patronom, s kakršnim je slikar izpolnil tudi kape v sklepni poli prezbiterija.
Freske so nastale leta 1452 (pove že omenjeni napis). Njihovega mojstra ne poznamo, saj se za imenom Mihael bržkone skriva naročnik, ki je tu označen kot dominus, gospod. Cerkev pa je bila že tudi prej poslikana. Nad vhodom v zakristijo je ohranjena podoba svetega škofa, morda Miklavža, naslikanega v imaginarnem prostoru pred patroniranim ozadjem. Pred njim, v levem spodnjem kotu kompozicije, kleči donator s sklenjenima rokama. Freska, ki jo uokvirja široka bordura, je barvno skromna in učinkuje izrazito grafično. Ostro gubanje oblačil postavlja čas njenega nastanka v sredo 15. stoletja. Desno od te kompozicije je nekoliko starejša freska, naslikana v izrazitem mehkem slogu. Pred nevtralnim rdečerjavim ozadjem, ki ga obroblja širok enobarven trak, sta v polprofilu naslikani že precej uničeni svetnici. Sledovi starih fresk so ohranjeni tudi na severni steni ladje. Videti je del škornja s širokim zavihkom, predvsem pa del bordurnega okvira, ki nakazuje višino prvotne ladje in nekdanji gotski obok.
Cerkev ima tudi lep baročni križev pot. V severni steni, na mestu nekdanje prižnice, je vzidan reliefni nagrobnik za kugo umrlega župnika Janeza Kodriča iz leta 1646, na kamnitem ambonu pa stoji baročni kip od smrti vstalega Kristusa. Raznobarvni vitraži so delo akad. kiparja Franceta Kokalja, figuralna vratca tabernaklja, na katerih je upodobljeno jagnje na knjigi s sedmimi pečati, in bakren podstavek s Križanim zraven oltarne menze pa sta delo kiparja Franceta Goršeta.
Cerkev je dobila leta 1986 centralno napeljavo, v letu 1988 pa so obnovili stolp in streho. Zunanjost je svojo obnovo dočakala leta 1989. 21.aprila 1992 je župnijska cerkev pridobila nove orgle (12 registrov, mojster Schmid, Škofijska delavnica), leta 1994 pa je cerkev po 70 letih dobila tudi 2 nova zvonova – 304 kg težkega v čast sv. Jakobu in sv. Marjeti in 939 kg težkega v čast Sv. Petru. Leta 2000 je pod vodstvom prof. Franca Kokalja stekla obnova Jožefovega oltarja, leto kasneje pa še Marijinega. Leta 2002 je cerkev dobila še nove klopi.
Vir: Izobraževanje lokalnih turističnih vodnikov, Seminarska naloga Občina Bistrica ob Sotli, marec 2007, izdelale: Petra Misja, Nina Lojen, Tjaša Kunst